Včasih se zalotim, da v odnosih zelo hitro zdrsnem v vlogo tiste, ki vidi korak naprej. Ki opazi, kaj bo treba urediti, kdo je utrujen, kaj visi v zraku in bo prej ali slej eksplodiralo. Dolgo sem si to razlagala kot skrbnost, odgovornost, čustveno zrelost. Danes vem, da je meja med partnerstvom in materinstvom v odnosu veliko tanjša, kot si želimo priznati.
In da se vlogo »mame partnerju« pogosto prevzame zelo neopazno. Brez slabih namenov. Brez zavestne odločitve. Samo z mislijo: »Če ne bom jaz, pač ne bo nihče.«
Kako pride do spremembe vlog?
Do tega najpogosteje pride tam, kjer se srečata dva različna sveta: eden, ki je bolj organiziran, čustveno pismen, usmerjen v prihodnost, in drugi, ki se raje odziva sproti, manj načrtuje, več prepušča toku. Na začetku razmerja se to zdi kot dopolnjevanje. Eden drži strukturo, drugi prinese lahkotnost. 🌗
Sčasoma pa se ravnotežje začne premikati.
Partner, ki več organizira, začne:
- spominjati (na obveznosti, pogovore, dogovore),
- skrbeti (za urnike, odnose, finance, čustveno klimo),
- uravnavati (konflikte, napetosti, razpoloženja),
- prevzemati odgovornost tudi za tisto, kar ni njegovo.
Drugi partner se temu – pogosto nezavedno – prilagodi. Manj prevzema, več čaka. Manj iniciira, več sledi. 🥀 In odnos se počasi preoblikuje v znano dinamiko: ena odrasla oseba in en »otrok«.
Zakaj je ta dinamika tako privlačna
V psihologiji odnosa pogosto razmišljamo o komplementarnih vlogah. Če eden prevzame vlogo skrbnika, se drugi hitro znajde v vlogi tistega, za katerega je poskrbljeno. To ni patologija – to je človeško.
Nekateri lahko s sabo nosijo tudi stare vzorce navezanosti:
- tisti z anksioznim stilom pogosto skrbijo, organizirajo in nadzorujejo, ker jih je strah izgube;
- tisti z izogibajočim stilom se lažje umaknejo v pasivnost, ker jim bližina pomeni pritisk.
Zato je pomembno razlikovanje med partnersko in starševsko skrbjo. Starševska skrb je asimetrična – eden vodi, drugi sledi. Partnerska skrb pa predpostavlja dve odrasli osebi, ki sta obe sposobni nositi odgovornost zase in za odnos.
Razmerje moči ali ko ljubezen izgubi erotiko
Tam, kjer eden vzgaja, uči, opominja in usmerja, ni enakovrednosti. In brez enakovrednosti ni prave partnerske bližine.
Vloga »mame« pogosto pomeni tudi:
- moralno nadrejenost (»jaz vem bolje«),
- čustveno preobremenjenost,
- potlačeno jezo 😡 in tiho zamero,
- izgubo privlačnosti.
Težko si želimo nekoga, ki ga doživljamo kot otroka. In težko se počutimo zaželene ob nekom, ki nas stalno popravlja. Otrok v odnosu se pogosto počuti kritiziran, nesposoben ali pasiven. Mama v odnosu pa izčrpana, osamljena in nevidena.
Vloga organizatorja in skrbnika: nevidno delo odnosa
Ena izmed najbolj podcenjenih dimenzij te dinamike je mentalno in čustveno delo, ki ga opravlja »mama« v odnosu. To ni samo logistika. To je stalno razmišljanje o odnosu:
- Kdaj se bova pogovorila?
- Kaj je ostalo neizrečeno?
- Kako bo on to doživel?
- Kako naj to povem, da ne bo konflikta?
To delo je izčrpavajoče in dolgoročno vodi v izgorelost – ne samo posameznika, ampak odnosa kot takega. 💔
Posledice za odnos in prvi korak iz vloge mame
Odnos mama–otrok pa v partnerstvu ni dober … ker partnerstvo ni prostor za vzgojo. Ker odrasla oseba ne more rasti, če je obravnavana kot otrok. Ker skrb brez vzajemnosti rodi zamero. In ker ljubezen potrebuje dva, ki stojita drug ob drugem – ne eden nad drugim.
Paradoksalno je prvi korak pogosto ravno odstopanje. Manj opominjanja. Manj popravljanja. Več dopuščanja posledic. In hkrati pogum za iskren pogovor: »Ne želim biti tvoja mama. Želim biti tvoja partnerka.« To ni napad. To je povabilo k odraslemu odnosu.
Partnerstvo se začne tam, kjer oba prevzameta odgovornost – zase, za odnos in za svojo rast. In tam mama končno lahko odloži torbo, v kateri že predolgo nosi vse sama.
📚 Članek temelji na uvidih teorije navezanosti (John Bowlby, Mary Ainsworth), transakcijske analize (Eric Berne) ter sodobne psihologije partnerskih odnosov in moči (Esther Perel). Vključuje tudi razumevanje čustvenega in mentalnega dela v odnosih ter sistemskega pogleda na partnersko dinamiko, kot se uporablja v partnerski in družinski terapiji.
Najin kotiček 
Leave a comment