Usklajevanje prazničnih pričakovanj – koliko družine, tradicije in koliko bližine?

Prazniki pogosto delujejo kot ogledalo odnosa. Ne zato, ker bi bili sami po sebi problematični, temveč zato, ker razkrijejo razlike, ki so čez leto pogosto manj vidne: koliko časa želita preživeti z družino, koliko v dvoje, koliko strukture potrebuje vsak od vaju in koliko spontanosti.

Te razlike niso znak neujemanja. So znak dveh različnih notranjih svetov, ki se v prazničnem času srečata bolj intenzivno kot običajno. 

Prazniki odsevajo vrednote

Za mnoge ljudi prazniki niso le prosti dnevi, temveč čustveno nabiti simboli. Povezani so z občutkom pripadnosti, varnosti, tradicije ali – za nekatere – z napetostjo, izgubo in razočaranjem. 😪

Ko en partner pričakuje veliko družinskih srečanj, drugi pa hrepeni po miru in bližini, ne gre zgolj za logistično neskladje. Gre za različne vrednote in potrebe, ki imajo pogosto globoke korenine v izkušnjah iz primarne družine.

Eden praznike doživlja kot čas povezovanja z drugimi, drugi kot čas umika in polnjenja notranjih baterij. Oboje je legitimno.

Razlika v pričakovanjih lahko sproži občutek zavrnitve

Težava ne nastane zaradi razlik, temveč zaradi pomena, ki ga partnerja tem razlikam pripišeta.

Če nekdo reče: »Rad/-a bi več časa v dvoje,« lahko drugi sliši:
»Moja družina ti ni pomembna.«

Če nekdo vztraja pri tradiciji, lahko drugi to doživi kot:
»Zate ni prostora.«

Raziskave odnosov kažejo, da se konflikti redko vrtijo okoli same vsebine, temveč okoli vprašanja: »Ali sem ti pomemben/-a?« Ko imamo je naš občutek pomembnosti ogrožen, se pogovor hitro spremeni v obrambo, kritiko ali umik.

Čustvena uglašenost kot izkaz zanimanja

Čustvena uglašenost ne pomeni, da imata partnerja enaka pričakovanja. Pomeni, da se znata zanimati za notranji svet drug drugega, tudi kadar se ne strinjata. 🌝

Namesto da rečemo: »Vedno kompliciraš okoli praznikov,« raje zastavimo vprašanje, ki kaže našo radovednost in gradi varnost v odnosu: »Kaj ti prazniki pomenijo? Kaj ti je v tem času najtežje?« Takšna vprašanja ne iščejo kompromisa, temveč razumevanje. In razumevanje je temelj, na katerem se kompromisi sploh lahko zgodijo. 🤗

Pogovor o pričakovanjih brez kritike

Pari se lažje pogovarjajo o praznikih, kadar govorijo iz lastnega doživljanja, ne o partnerjevih napakah.

Namesto obtožb, osredotočenih na drugo osebo:

• »Nikoli ne pomisliš name.«
• »Vedno mora biti po tvoje.«

Poskusimo pri besedah izhajati iz lastne perspektive in občutkov:

• »V tem času se hitro počutim preobremenjeno.«
• »Zame je pomembno, da imava vsaj nekaj časa samo zase.«

Takšen jezik zmanjša obrambne odzive in omogoči, da partner sliši potrebo, ne kritike.

Ustvarjanje (novih) skupnih pomenov

Zrel partnerski odnos ne išče popolnih praznikov, temveč skupen smisel in nove tradicije. To lahko pomeni:

• ustvariti nov ritual, ki ni povsem enak nobenemu iz preteklosti,
• zavestno izbrati, katerim tradicijam slediti in katerih ne,
• ali se dogovoriti, da niso vsi prazniki enaki – nekateri so bolj družinski, drugi bolj intimni.

Pomembno je, da se oba partnerja v teh dogovorih prepoznata, ne da se eden prilagodi do točke izgube sebe.

Prazniki kot priložnost za več bližine

Prazniki razkrijejo, kako par ravna z razlikami. Ali se ob njih zapreta vsak v svoj prav, ali pa jih uporabita kot povabilo k večji čustveni bližini.

Ko partnerja zmoreta govoriti o pričakovanjih brez sramu, kritike in umika, prazniki prenehajo biti bojno polje. Postanejo prostor, kjer se odnos ne meri po tem, kdo ima prav, ampak po tem, kako varno se ob drugem počutiva. 🥰

📚Članek temelji na raziskavah čustvene uglašenosti in stabilnosti partnerskih odnosov (John in Julie Gottman), teoriji navezanosti (John Bowlby), na čustva usmerjeni terapiji (Sue Johnson) ter sodobnih pristopih k ustvarjanju pomenov in ritualov v odnosih.