Praznični stres in čustvena regulacija v paru: Kako lahko partner postane vir varnosti – ali dodatni sprožilec

Prazniki so pogosto predstavljeni kot čas topline, povezanosti in miru. 🎄

A v resnici so za mnoge pare tudi čas povečane obremenitve: več logistike, več pričakovanj, več stikov z razširjeno družino in manj prostora za počitek. V takih okoliščinah ne pride na preizkušnjo le posameznikova sposobnost obvladovanja stresa, temveč tudi način, kako se partnerja čustveno uravnavata med seboj. 🤝

Psihološke raziskave jasno kažejo, da čustev ne reguliramo zgolj sami. Velik del regulacije se dogaja v odnosu.

Čustvena regulacija ni individualna veščina

Tradicionalno smo navajeni razmišljati, da se mora vsak sam umiriti, obvladati stres in “ne prenašati slabe volje na druge”. A sodobna psihologija odnosov (raziskave navezanosti, na čustva osredotočena psihoterapija in nevrobiologija) kaže drugačno sliko: ljudje smo biološko naravnani za so-regulacijo.

To pomeni, da se naš živčni sistem umirja ali aktivira v stiku z drugo osebo – še posebej z osebo, na katero smo navezani in nam je pomembna. Ton glasu, obrazna mimika, odzivnost ali odsotnost odziva partnerja neposredno vplivajo na to, ali se počutimo varne ali ogrožene. 💞⚡

V prazničnem času, ko je stres povišan, je ta vpliv so-regulacije še močnejši.

Ko partner postane vir varnosti

Partner deluje kot vir regulacije, kadar v stresnih trenutkih:

• zazna, da je drugi preobremenjen (tudi brez besed),
• se odzove z zanimanjem, ne z obrambno držo,
• ponudi stik, ki ustreza stanju drugega (bližino ali prostor),
• pomaga poimenovati doživljanje: »Vidim, da te je vsega preveč.«

Takšni odzivi telesu pošljejo sporočilo: nisem sam, ni mi treba vsega nositi sam. Raziskave kažejo, da že kratek sočuten odziv znižuje fiziološke kazalce stresa kot so potenje, hitro bitje srca.

Ko partner postane dodatni sprožilec

V času praznikov pa se pogosto zgodi nasprotno. Partnerja, oba preobremenjena, nehote drug drugemu povečujeta stres.

Tipični sprožilci so: 

• minimiziranje: »Saj ni tako hudo.«
• kritiziranje ali popravljanje: »Zakaj si si pa to sploh naložil/a?«
• umik: čustvena ali fizična odsotnost,
• kritika ali ironija, ki pride iz izčrpanosti.

Takšni odzivi ne pomenijo nujno pomanjkanja ljubezni, temveč pogosto znak, da je tudi drugi v stanju preplavljenosti. 🌀

So-regulacija zahteva zavedanje, ne popolnosti

Ključno vprašanje ni, ali se med prazniki zaplete — to je skoraj neizogibno. Pomembnejše je, ali partnerja prepoznata dinamiko in jo znata upočasniti. 🌱

Čuječ odnos pomeni: 

• opaziti lastno stanje,
• prepoznati partnerjevo ranljivost,
• zavestno izbrati odziv, ki ne poglablja vajine stiske.

Včasih je to tišina. Včasih dotik. Včasih iskren stavek: »Zdaj nisem najboljši/a v odzivanju, ampak mi je mar.«

Prazniki kot ogledalo odnosa

Prazniki ne pokažejo idealne verzije odnosa, temveč tisto, kar se zgodi pod pritiskom. In prav zato so lahko priložnost za rast 🌿.

Partnerski odnos ni prostor brez stresa. Je pa lahko prostor, kjer stres ni več osamljen.

📚 Članek temelji na raziskavah teorije navezanosti (John Bowlby), čustveno usmerjene terapije – EFT (Sue Johnson), raziskavah regulacije stresa v odnosih (Allan Schore) ter spoznanjih čuječnosti in nevrobiologije medosebne regulacije.